Poslanici ob svetovnem dnevu gledališča

Teden slovenske drame tradicionalno začenjamo 27. marca, ko obeležujemo svetovni dan gledališča. Pobudo za razglasitev svetovnega dneva gledališča je podal Mednarodni gledališki inštitut (ITI) že leta 1961. Na svetovni dan gledališča obkroži svet mednarodna poslanica, ki jo na povabilo ITI spiše izbrana gledališka ustvarjalka ali ustvarjalec. Prvo poslanico je leta 1962 zapisal Jean Cocteau, letošnjo pa je zapisal grški režiser Theodoros Terzopoulos.

Vsako leto poslanico ob svetovnem dnevu gledališča napiše tudi povabljena slovenska ustvarjalka ali ustvarjalec. Letos jo je zapisala dramatičarka in dramaturginja Simona Semenič.

 

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu 2025

Drage gledališčnice.

Za pisanje poslanice sem si vzela zelo veliko časa. Zdelo se mi je, da je ob tej priložnosti nujno potrebno opozoriti na vse, kar je v gledališču in tudi svetu narobe. Kar v meni vzbuja tako jezo, da bi prijela eno gajžlo in mahala z njo po glavah, ki jim ni mar za drugo kot za lastno pomembnost in zaslužek. Teh glav ne zmanjka pa ne zmanjka. Lahko bi prešla z gajžle na šmajser in naprej, pa jih kar ne bi bilo konec. Raztreščiš eno in iz vratu ji bojo pognale tri nove. Kot bi živeli v pravljici. Pomembnice se igrajo s človeškimi življenji, z živo in tako imenovano neživo naravo, z neotipljivimi resničnostmi posameznic in skupnosti. Mesto, iz katerega prihajam in mesto, v katerem živim, se spreminjata v parkiriščarsko polje. Temelj našega odnosa do sveta je – če imamo pri naši družini en avto, lahko imamo oziroma jih nujno potrebujemo štiri, ali povedano v gledališkem jeziku – če imamo v našem gledališču pet premier na sezono, jih lahko imamo oziroma jih nujno potrebujemo dvajset. Sveta jeza, ker je natanko ta miselnost tisto, kar uničuje svet, katerega del sem, to živo in neživo naravo in neujemljivo resničnost, ki so del mene, s katerimi sem in smo nedeljiva celota, pa vseeno vanje sprevrženo zarezujemo vedno globlje. Nujno se mi je zdelo, da ob vsem tem posebej izpostavim klanje na različnih koncih sveta. Rahločutnicam na ljubo bi rekla vojna, ampak beseda vojna dosti manj temeljito opiše, da v tem trenutku nekje neko dete umira, ker so se neki fiaski od ljudi, ki na obrazcih obkrožajo, da so moški, odločili, da bi se malo igrali z vojački. In vsi mi pihamo v isto trobento. Še, še, še več.

Vse to in še mnogo tega sem napisala v poslanici, za katero sem si vzela veliko časa. Ko sem jo zadnjič prebrala, sem bila prav ponosna na svoje besedne spretnosti. Potem sem to reč shranila, vsaj mislila sem, da sem jo, in potem je ni bilo več nikjer. Ure in ure sem porabila, da bi jo iz kakih temnih kotov računalnika dobila nazaj, ampak ne. Poslanica je zgorela v lastni sveti jezi. Poskusila sem jo po spominu rekonstruirati, ampak moj spomin ni več, kar je bil. Poti nazaj ni bilo. Morala sem jo napisati na novo. Potem me je prešinilo, da je mogoče stvar v tem. Na novo. A lahko začnem na novo, potem ko sem zavozila? Moram, je odgovor. A lahko v trenutku, ko se zdi popolnoma vse zavoženo, začnemo na novo? A lahko nehamo uničevati in začnemo negovati? A lahko nehamo lomiti in začnemo zdraviti? A se lahko ustavimo? A lahko pogledamo okoli sebe, dokler je še kaj živega videti? Moramo, je odgovor.

In kaj naj s poslanico? Mogoče bi jo pa na novo začela tako, da po poslanici ne opletam samo s svojo sveto jezo, pač pa še s čim drugim. S čim? Morda s tem, da se vprašam, zakaj sploh vztrajam v gledališču. Ugotovila sem, da to ni težko vprašanje. Vztrajam zato, ker je gledališče živo. Ker me možnosti, ki jih ponuja, vznemirjajo in se ob tem tudi jaz počutim živo. Vztrajam, ker vem, da bo gledališče vztrajalo. Da bo tu še dolgo po tem, ko bo parkirišča prerasla trava in ko bojo trenutne aparatčike že zdavnaj zamenjali drugi in tretji, ravno tako trudeč se gledališču vzeti moč. Ampak gledališče bo kljub njim utripalo dalje. Skupaj z neoprijemljivimi resničnostmi, z neživo in živo naravo. In ko bo zadnji človek odšel v večna parkirišča, bojo gledališke stavbe še vedno pričale o življenju, ki smo ga gledališčnice vdahnile vanje.

To življenje, ta vztrajnost in ta ljubezen bojo to stavbo še dolgo držale pokonci. Ob dnevu gledališča čestitam vsem gledališčnicam – današnjim, tistim pred nami in tistim, ki prihajajo. Zdaj pa praznujmo!

 

Simona Semenič, dramatičarka in dramaturginja

 

***

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu 2025

Ali gledališče v svetu osiromašenih državljanov, zaprtih v celice virtualne resničnosti in ujetih v dušečo zasebnost, lahko zasliši klic na pomoč, ki ga pošilja sedanjost? V svetu robotiziranih življenj in totalitarnih sistemov, kjer nadzor in zatiranje prežemata vse segmente bivanja?

Ali je gledališče zaskrbljeno zaradi ekološkega uničevanja, globalnega segrevanja, izginjanja biotske raznovrstnosti, onesnaževanja oceanov, taljenja ledenikov, množenja gozdnih požarov in ekstremnih vremenskih pojavov? Ali gledališče lahko postane aktiven del ekosistema?

Gledališče že vrsto let opazuje človekov vpliv na planet, a se s to problematiko težko spopada.

Ali je gledališče zaskrbljeno zaradi stanja človeštva v 21. stoletju, zaradi manipulativnosti politike in ekonomskih apetitov medijskih mrež ter podjetij, ki ustvarjajo javno mnenje? V času, ko družbena omrežja sicer omogočajo komunikacijo, hkrati pa tudi uničujejo bistvene povezave, saj zagotavljajo in spodbujajo distanco od drugega?

V nas prevladuje strah pred drugim, drugačnim, tujcem, in usmerja naše misli in dejanja.

Ali je gledališče lahko delavnica, v kateri nastaja prostor za sobivanje razlik, ne da bi ob tem prezrli krvavečo travmo?

Krvaveča travma nas vabi k rekonstrukciji mita. In kot je rekel Heiner Müller: "Mit je agregat, stroj, na katerega se priklapljajo vedno novi in drugačni stroji; prenaša energijo, vse dokler naraščajoči pospešek ne raznese kraljestva kulture," – in, če smem dodati, tudi kraljestva barbarov.

Ali lahko gledališke luči osvetlijo družbeno travmo in prenehajo zavajajoče osvetljevati le gledališče?

Ta vprašanja ne ponujajo končnih odgovorov. Gledališče obstaja in vztraja prav zaradi neodgovorjenih vprašanj.

Tistih vprašanj, ki jih je zastavil Dioniz, ko se je sprehodil skozi rojstno mesto, ko je prečkal orkestro antičnega gledališča in ko je nadaljeval svojo tiho begunsko pot po vojnih krajinah; tistih vprašanj, ki si jih zastavljamo tudi danes, ob svetovnem dnevu gledališča.

Poglejmo mu v oči, poglejmo v oči temu ekstatičnemu bogu gledališča in mita, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Poglejmo v oči dvakrat rojenemu otroku Zevsa in Semele, poglejmo v oči nosilcu fluidnih identitet, ženske in moške, jezne in prijazne, božanske in živalske, poglejmo v oči bitju na meji med norostjo in razumom, redom in kaosom, poglejmo v oči akrobatu na meji med življenjem in smrtjo. Dioniz je zastavil temeljno ontološko vprašanje: "Kaj vse to pomeni?" Vprašanje, ki ustvarjalca žene v vedno globlje iskanje mitskih korenin in v raziskovanje mnogopomenskosti uganke človeštva.

Da bi se lahko osvobodili večplastne diktature sodobnega srednjega veka, potrebujemo nove pripovedne pristope, takšne, ki bodo častili spomin in hkrati oblikovali novo moralno in politično odgovornost.

 

Theodoros Terzopoulos

Prevod: Tatjana Ažman (SC ITI Slovenija)